Živali ne pozirajo v idealni svetlobi

Za dober posnetek je treba poznati divjad, a ni nujno biti lovec. Umetnost pomaga ohranjati naravo.

Lovci si pred odhodom na lov zaželijo »Dober pogled!«, fotografi pa »Dobro svetloboFotolovci, ki imajo na muhi prostoživeče divje živali, vendar njihov prst ne počiva na sprožilcu puške, temveč fotoaparata, si potemtakem poreko »Dober pogled in dobro svetlobo!«, ugotavlja Janez v nedavno izdani knjigi z naslovom Fotolov: priročnik za fotografiranje divjadi. Inženir gozdarstva in član Društva slovenskih likovnih umetnikov se s fotolovom ukvarja že odkar pomni, približno toliko časa kot z lovom (v klasičnem smislu te besede). Fotolov ima za eno najtežjih zvrsti fotografiranja, saj »so živali nepredvidljive in jih ne moreš nagovarjati, naj se malce drugače obrnejo, da bo slika lepša«.

Janez Vermeiren with Jen Su – Top Billing (Photo credit: Jennifer Su)

Zadnje čase se v naravo pogosteje kot s puško odpravi s fotoaparatom. Kajti »fotolov je v bistvu nadaljevanje razvoja človeka, od lovca zaradi preživetja prek lovca športnika do lovca umetnika,« kot je zapisal v recenziji Černačeve knjige, prav tako fotolovec. Slovenski fotolovci so se uradno združili 1973., ko je nastal Foto kino klub Diana. Zanimanje je bilo veliko in še danes se dogaja, da se ljudje – predvsem tisti, ki niso lovci in jim vedenje divjadi ni znano –, vključujejo z velikim navdušenjem. Kmalu sprevidijo, da ne zadošča pritisniti na sprožilec, ko se ti srna znajde pred objektivom. Številni neuspešni poskusi jih streznijo, spoznajo, da ta zvrst fotografiranja zahteva ogromno potrpežljivosti.

Odnos do lovcev

Danes se v Sloveniji s fotolovom uspešno ukvarja deset do dvajset ljudi, med njimi je tudi nekaj žensk. Približno polovica jih je, tako kot Černač, lovcev, preostali (in med njimi je nekaj boljših naravoslovnih fotografov) pa sploh ne. Če imaš lokalne vodnike in veš nekaj o divjadi ter obenem izvrstno obvladaš tehniko fotografiranja, ti za dobre posnetke ni treba biti lovec, meni Janez. Odnos fotografov do lovcev je v knjigi strnil v nekaj stavkov (v poglavju Etični kodeks fotografov divjadi), ki določajo, da fotografi divjadi sodelujejo z lovskimi organizacijami, da usklajujejo čas fotografiranja in lovljenja (pri čemer velja pravilo, da se je treba tiho umakniti tistemu, ki je prišel pred nami na prežo, pa naj čaka na žival s fotoaparatom ali s puško). »Lovci in fotolovci se gibljejo v istem prostoru, dejavnost je zelo različna, a konkurenčna v tem smislu, da so drug drugemu v napoto in moteči,« se zaveda Janez. Vse mora temeljiti na sporazumu – in pred nekaj leti sta Klub Diana in Lovska zveza Slovenije sklenila Sporazum o fotografiranju v gozdu in odnosu lovec–lovec fotograf. Da ni vedno lahko najti skupnega jezika, priča nezadovoljstvo, ki veje iz odprtega pisma, objavljenega v lanski decembrski številki Lovca, glasila Lovske zveze Slovenije. »Namen mojega prispevka je osvetlitev in reševanje odnosa lovec–naravoslovni fotograf,« piše Janez, predsednik fotografskega društva Grča iz Kočevja in v nadaljevanju okrca nekaj lovcev, a poudarja, da se »poklicni lovci gojitvenih lovišč, ki so tako rekoč v državni službi, vedejo povsem drugače kakor lovci v lovskih družinah«. Slednji so naravoslovnim fotografom trn v peti, saj jih, kakor popisuje Janez, preganjajo z lovišč in naj bi jim včasih celo poskušali zaračunati kako fotografijo »svoje« divje živali.

Similar Posts:

Related posts